Sodobno tesarstvo se največ ukvarja z lesenimi konstrukcijami na stanovanjskih hišah. Že sodobnih skeletnih lesenih hiš je čedalje več, še v večji meri pa se izdeluje lesena ostrešja na zidanih hišah. Poleg večjih hiš pa tesarji veliko gradijo tudi pomožne objekte, ki stojijo zraven in služijo namenu shranjevanja orodja za zunanjo uporabo. Sem spadajo kolesarnice, leseni nadstreški za avtomobile, vrtne lope in manjši hlevi za živali. Za izdelavo tramov se lahko uporablja masiven les, izrezan direktno iz hlodovine, ali pa se uporabi bolj prefinjeno tehniko lepljenja lesa.
Masivni leseni tramovi imajo namreč bolj grobo površino. Tudi če jih primerno obdelamo, se rado zgodi, da po sredini popokajo. Les se namreč krči in razteza glede na vsebnost vlage in temperaturo, zato je potrebno vsa taka gibanja predvideti, les pa primerno zaščititi pred tem. Veliko vlogo igra tudi lastnost lesa, da se med rastjo vedno suka v levo ali desno stran, zato se pri kakršnem koli raztezanju in krčenju obenem tudi torzijsko zvija. Vse naštete slabosti so pripeljale do tega, da se danes za stavbne lesene elemente največ uporablja lepljen les. Cena lepljenega lesa pa več kot odtehta vse njegove prednosti.
Povezovanje lesenih tramov igra veliko vlogo, sploh pri večjih projektih, kot so na primer skeletne lesene hiše. Ker je za lepljen les cena običajno višja, se to pozna tudi pri kasnejšem povezovanju tramov. Dimenzijska stabilnost lepljenega lesa zahteva bolj natančno prileganje, a obenem pri dovolj dobri obdelavi omogoča lažjo postavitev.
Enostavne manjše zgradbe, kot so na primer leseni nadstreški, za povezovanje lesenih tramov uporabljajo kovinske elemente, ki se jih zabije v les. Za lepljen les, cena katerega je višja, pa se raje uporabi zlepljene lesene spoje, ki navzven izgledajo veliko lepše. Leseni nadstreški imajo tako že takoj po postavitvi višjo estetsko vrednost.