Električni viličarji so že dolgo stalnica pri uporabi v zaprtih skladiščih. Za razliko od avtomobilov, kjer nizka teža načeloma pomeni boljši izkoristek goriva in boljše vozne lastnosti, je pri viličarjih večja teža celo zaželena, ker jim tako ni potrebno dodajati protiuteži za boljšo nosilnost. Zato so bili viličarji brez ovir za namestitev večje količine svinčevih baterij, ki so za avtomobile daleč pretežke. Tipični električni viličarji lahko tudi v manjših izvedenkah tehtajo po pet ton in več.
Tipični viličar za zunanjo uporabo na dizel pogon je Indos viličar. Pri manjših izvedbah je bilo potrebno dodajati kovinske ali betonske uteži, saj je le tako lahko viličar dvignil težja bremena brez nevarnosti, da se prekucne. Še danes je Indos viličar sinonim za enostavno in robustno izvedbo viličarja, ki ne potrebuje veliko vzdrževanja. Tudi pri zunanji uporabi pa ga vse več nadomeščajo električni viličarji.
Prednosti, ki jih nudijo električni viličarji, namreč niso omejene na odsotnost izpušnih plinov. Motor na notranje zgorevanje, kot ga ima tipični Indos viličar, potrebuje veliko več vzdrževanja in ima krajšo življenjsko dobo. Električni motor se da zelo natančno kontrolirati z mikrokontrolerji. Tako je vožnja bolj gladka in ustavljanje manj sunkovito.
Elektronski sistem nadzora pa se najbolj pozna pri samem dvigovanju bremen oziroma upravljanju s hidravliko. S programsko opremo se namreč da gibe prilagoditi tako, da se izognemo nihajem, ki bi nastali ob preveč sunkovitih premikih. Do neke mere se je blaženja sunkov seveda lahko naučil tudi uporabnik na mehanskih ventilih, toda elektronski sistem omogoča veliko bolj natančen nadzor, ki ne moti funkcije delovanja in je takoj na voljo tudi manj izkušenim uporabnikom. Z izboljšanjem elektronske kontrole so prišli tudi senzorji, ki opozarjajo operaterja na morebitne ovire izven vidnega polja. Tako je delo z viličarjem še bolj varno za vse prisotne.